Poljski dramatik Janusz Głowacki (1938), ki ga z uspehom uprizarjajo tako v Evropi kot v ZDA, že dvajset let živi v New Yorku.
Dogajanje svoje zadnje igre Četrta sestra, 1999, je postavil v sodobno Moskvo. Toda drastična podoba konca tisočletja, ki mu vlada denar, ljudje pa se delijo na tiste, ki ga imajo, in tiste, ki ga nimajo, je širše prepoznavna. Brezposelni izobraženci, zapiti nostalgiki prejšnjega režima, vsakovrstni goljufi, majhni kriminalci in mafijski morilci, vsakršni preračunljivci, politični karieristi, svet lakote in stiske, svet glamourja, svet krute realnosti na naši strani in svet filmskih sanjarij nekje daleč na drugi strani; vse skupne točke globalizirane svetovne vasi prepoznamo, v Moskvi ali kje drugje.
Že naslov pove, da gre v igri tudi za aluzijo na Čehova, ki je v svojih igrah vzpostavil novo senzibiliteto in z njo zaznamoval vse 20. stoletje. Sestre so pri Głowackem še zmeraj hrepeneče in ljubezni željne mlade ženske, tako kot pri Čehovu, toda namesto v Moskvo si želijo v Ameriko in namesto idiličnega in dolgočasnega podeželja jih obdaja divji velemestni kaos.
Čeprav je svet njegove igre okruten in drastičen, si je avtor za svoje sredstvo izbral komedijo v njenem najširšem razponu, od prepoznavnih ironičnih aluzij na konkretno dogajanje do komedije nravi in popolne groteske. V svoji črni komediji je pisani družbi najrazličnejših posameznikov, ne glede na to, na kateri strani zakona so, poiskal skupno človeško jedro. Smešni in žalostni so, tragični in komični v iskanju topline, ki ljudi združuje bolj kot vsi globalizacijski procesi, ki smo jim bili in jim še bomo priča …