Princa Hettoreja Gonzago, ki sicer že ima ljubico, grofico Orsino, ob naključnem bežnem srečanju obsede neizmerna strast do Emilie Galotti, lepega in krepostnega meščanskega dekleta, ki je tik pred poroko s plemenitim grofom Appianijem. Princ v svojem neobvladljivem poželenju dovoli intrigantskemu komorniku Marinelliju, da si izmisli in izpelje spletko: skupini razbojnikov naroči, naj Emilio in njenega ženina zajamejo na poti ter ženina ubijejo. Dekle potem navidezno rešijo Gonzagovi hlapci in jo pripeljejo na njegov dvor. Toda ko izve resnico: za umor svojega ženina in za Gonzagove osvajalske namere, se zboji nevarnosti, ki preti njeni kreposti, njeni svobodni volji. Nevarnost izvira iz nje same: pozna svojo slabost, svojo mlado in vročo kri, zato se zboji, da se zapeljevanju ne bo mogla upreti. Rajši bi umrla, kot da bi se prepustila prepovedani strasti. Toda položaj je tak, da jo mora usmrtiti prav njen oče Odoardo, načelen in kreposten mož, a tudi vzkipljiv in impulziven. Razžaljena grofica Orsina mu na skrivaj izroči bodalo in ga podžiga k umoru Gonzage, da bi se mu tako maščevala za ponižanje, hkrati pa mu nehote vzbudi sum v hčerino nedolžnost. Ko spozna, da hčere ne bo mogel odpeljati domov in jo tako rešiti, ga sama Emilia prosi, naj reši njeno čistost. Oče ji, preplavljen s čustvi, izpolni prošnjo in jo zabode. V zaključnem prizoru vrže princu bodalo pred noge ter se izroči božji razsodbi.

Meščanska drama, kot se je razvila v 18. stoletju pod vplivom razsvetljenstva, je zasnovana na ideji, da je mogoče skozi umetnost izboljšati ljudi – namen dramske kompozicije, kot piše Denis Diderot v svojem Paradoksu o igralcu (1773, obj. 1830), naj bi bil v ljudeh vzbuditi ljubezen do kreposti in odpor do pregrehe. Gotthold Ephraim Lessing je najvidnejši predstavnik razsvetljenstva v nemški književnosti, utemeljitelj meščanske drame ter nemške literarne teorije in kritike. Na Slovence je vplival že sočasno s svojo dramatiko (z Miss Saro Sampson,1755, npr. na Linhartovo v nemščini napisano Miss Jenny Love, 1780), še bolj pa v drugi polovici 19. stoletja na mladoslovence (npr. na Levstika) s svojo klasicistično literarno teorijo Hamburška dramaturgija, 1767/69. Emilia Galotti (1772) je njegovo najbolj znano delo, eno redkih, ki je kljub strogim oblikovnim in idejnim zahtevam preživelo do današnjih dni, to pa predvsem zaradi kompleksno začrtanih in prepričljivo motiviranih glavnih likov. Na slovenskem profesionalnem odru jo bomo v novem, sodobnem prevodu ugledali po 110 letih.