Dostopnost
Search
Close this search box.

Milan Kundera

Jacques in njegov gospodar

Naslov izvirnika: Jacques et son maître

Režiser

Dorian Šilec Petek

Premiera

16. oktober 2021

Veliki oder

Eden najznamenitejših sodobnih evropskih romanopiscev Milan Kundera je napisal igro Jakob in njegov gospodar v času po sovjetskem vdoru na Češkoslovaško, ko zaradi svojih političnih stališč ni mogel objavljati. Na vabilo gledališča, da pod tujim imenom napiše priredbo Idiota F. M. Dostojevskega, se je odzval z adaptacijo ali bolje s svojo gledališko verzijo romana znamenitega francoskega prosvetljenca Denisa Diderota (1722‒1787) Fatalist Jacques in njegov gospodar.
Kundera v predgovoru k igri navaja vrsto razlogov za svojo odločitev, predvsem pa, da je v nenavadnem Diderotovem romanu v zgoščeni obliki našel bistvene postavke sodobne zahodne misli: inteligenco, humor in domišljijo. Razum in dvom, igrivost, relativnost vsega človeškega bistveno opredeljujejo zahodnega duha v njegovem iskanju modrosti in lepote. Obenem ga je pri Diderotu očarala sama pripovedna tehnika, v kateri avtor povzema irsko-angleškega pisca Laurencea Sterna (1713‒1768) in deloma celo vključuje njegov roman v pismih Tristram Shandy. Tako Sternov kot Diderotov pripovedni postopek sta bila v svojem času nova in nenavadna. Kundera ga razvija v drugem žanru: njegova osrednja junaka se ves čas »samonanašalno« sprašujeta, ali sta sploh dobro »zamišljena« in predvsem ali sta sama kriva za svojo usodo ali pa je vse zapisano nekje zgoraj, v nekem širšem in večjem načrtu. Vsi liki po vrsti pa poskušajo povedati svoje v glavnem ljubezenske zgodbe, skačejo drug drugemu v besedo, vdirajo drug drugemu v zgodbo in doživljajo ljubezenski zanos, telesno strast, varajo in so žrtve prevar, spletkarijo in se maščujejo, nazadnje pa so kaznovani za svoje (in tuje) napake. In vendarle so pri Kunderi tudi odrešeni, saj gre navsezadnje samo za teater, v katerem je bistveno spoznanje, da mora človek, srečen ali nesrečen, zmeraj naprej, pa četudi ne ve, v katero smer se podaja.
Zaradi številnih potujevalnih postopkov, naracije, ki prehaja v dejanje in spet nazaj v pripoved, likov, ki vstopajo v svoje in tuje zgodbe in svobodno izstopajo iz svojih vlog ali pa glede na situacijo prevzemajo druge, ta izrazito postmodernistično napisana igra danes zveni presenetljivo sveže in duhovito, lahko bi rekli celo »postdramsko«. Seveda pa še zmeraj lahko razberemo v njej tudi kritiko režima, v katerem je nastala: problem izdaje, prevlade slabih pesnikov, pisanja zgodovine na novo, odtujenosti, življenja z zamašenimi usti, uporabe pavšalnih floskul itd., vse to so bodice, ki v pol stoletja od nastanka igre žal niso otopele.
Darja Dominkuš

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

PREVAJALEC

Primož Vitez

Drama Igralec: Primož Vitez | odpri ustvarjalca

Na sporedu

Zapri