Drago Jančar, eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pisateljev in dramatikov, je z besedilom Niha ura tiha (2007) ustvaril nenavadno odrsko umetnino. Dramo sestavlja sedem prizorov ali sedem enodejank (avtor jih imenuje igrice in pri tem morda aludira na Igrice Dominika Smoleta iz leta 1956), ki na prvi pogled nimajo ničesar skupnega, v resnici pa jih povezuje čas dogajanja. Avtor v zvezi s tem pravi: »Prvi del se dogaja ob enajstih zvečer in je podoben našemu življenju. Drugi del se dogaja ob štirih zjutraj in je nekoliko nenavaden. Včasih se nam zdi, da se dogaja na kakšnem drugem svetu …« Vsi prizori so torej nočni. Noč razkriva sedem različnih obrazov sveta. Noč daje obraze pod povečevalno steklo, da postane vsaka brazgotina še bolj vidna. To je noč umazanih poslov, noč nasilja, noč bdenja, noč nespečnosti, noč izdaje, noč razkrivanja ali zatiranja resnice, z eno besedo: noč zla. Vsak človeški korak v tej noči je greh. Celo hudič se je skril v kot, od koder nemo spremlja dogajanja. Nem je, ker je izgubil svoje poslanstvo – pridobivati ljudi za svojo stvar. Ljudje so ga namreč že zdavnaj prekosili. In kdo je pravzaprav glavni junak te noči, slovenske noči sedmih smrtnih grehov? Je to redkobesedni Lucifer v kotu, je to noč sama? Ali je to ura z velikim tihim nihalom, ki kot fotografski aparat poslika resnico sveta ob enajstih zvečer in ob štirih zjutraj? Besedilo, ki bo s svojo upodobitvijo temne, skoraj dantejevsko mračne slike sodobne (slovenske) družbe zagotovo živo zarezalo v naše ustaljene predstave o svetu, v katerem živimo, marsikoga pa morda tudi razburilo. Jančar nas pač nikoli ne pusti ravnodušne.