Zgodi se, da se pogovori med najbližjimi spremenijo v niz dolgih premolkov, ki jih prekinjajo samo fraze in klišeji. Zgodi se, da dva živita skupaj in sta si vendar daleč, kot da imata vsak svoje življenje. Zgodi se, da se v vsakdanjosti, izpolnjeni s povsem nepomembnimi dogodki, razraseta neznosnost in grozljiv obup. In nobenega pravega razloga, zakaj je tako.
Mlad par iz Fossejeve igre Noč poje pesmi svoje živi v taki situaciji, ki se zdi nemogoča, pa nam je vendar tako zelo znana, celo blizu. Pred kratkim se jima je rodil otrok in vendar v njunem domu ni veselja. On je pisatelj, ki mu ničesar ne objavijo; drugega pa ne more, morda tudi ne zna delati. Ona je nezadovoljna z njegovo pasivnostjo in občutkom lastne utesnjenosti. Neskončno dolgi se zdijo njuni vselej enaki dnevi. V eni sami noči pa se vse zelo hitro zaobrne: ko se vrne z navidez nedolžnega večera, ki ga je preživela v družbi s prijateljico, žena nenadoma razkrije, da ima ljubimca. Že kar takoj hoče tudi zapustiti moža. In vendar to niti zanjo ni lahko. On pa seže do popolne katastrofe.
Mlajšega norveškega dramatika Jona Fosseja (rojen 1959) so že razglasili za Ibsena današnjega časa. Romanopisec, pesnik, otroški pisatelj in esejist je izdal cel niz knjig, preden se je odločil pisati tudi za gledališče. Od 1994, ko je bila uprizorjena prva, so njegove igre naselile vsa najpomembnejša evropska gledališča.