Drama Orfej se spušča (1957) ne obnavlja mita o slovitem pevcu z liro, ki je navdihnil številne umetnike. Tennessee Williams, eden največjih ameriških dramatikov, je z mitologijo samo pregnetel in razprl svoj svet. To je namreč zelo stvaren svet, brutalno zavezan načelom realnosti. Pogolten, pohlepen kraj, ki s strahospoštovanjem malikuje bogastvo, svoj edini avtentičen mit, zraven pa konzervativen, rigidno moralističen, krščansko zadrt, zato pa tudi sovražen do vsega, kar ne ustreza njegovemu ozkemu kalupu. Pravi pekel. Okus življenja je tu mogoče začutiti samo prek mitske ideje: z vizijami, ki so na meji norosti, z uporom, ki se sprevrže v absurdno besnenje, s spolnim poželenjem, ki tu nujno vodi v nevarnost smrti, nemara z ljubeznijo, z glasbo. Vse to bo raztrgano – tako kot Orfejevo telo v trakijskih gorah.
Provincialno mesto na ameriškem jugu, v katerem se igra dogaja, je podobno številnim drugim provincialnim mestom, čeprav ima tudi svoje posebnosti. Val, mlad moški, ki mu je kitara »življenjska družica«, se v tem mestu znajde bolj ali manj po naključju. Bolj ali manj po naključju tu tudi sreča žensko. To ni nimfa Evridika, pač pa ženska srednjih let, ki ji nikoli ni bilo dano resnično živeti. Njene neizpolnjene sanje, neizživeta erotika, mora iz preteklosti, nore želje, da bi si v peklu tega mesta zgradila košček raja, so v središču Williamsove igre. Od njenega srečanja z moškim s kitaro se nič več ne bo zgodilo po naključju.