Prostrana dežela, verjetno najboljše dramsko delo znamenitega avstrijskega dramatika Arthurja Schnitzlerja, ki je odločilno zaznamoval gledališko obdobje fin de siècla, je najprej zelo natančen, ob tem pa rahlo ironičen portret meščanske družbe Srednje Evrope pred prvo svetovno vojno. V to široko družbeno kritično fresko avtor subtilno vpisuje številne posamične zgodbe, na prvem mestu zgodbo glavne junakinje Genie, žene tovarnarja Hofreiterja, zgodbo o njeni siloviti želji, da bi pobegnila iz spon konvencij in moževega psihičnega maltretiranja ter nezvestobe in se odprla erotični strasti in ljubezni, ki bi njenemu izpraznjenemu bivanju dala novih moči in smisla. Zato sta ključni besedi te drame hrepenenje in duša, besedi, ki ju tako dobro poznamo tudi iz slovenske literarne tradicije, najbolj seveda iz del Ivana Cankarja. Duša je tista prostrana dežela iz naslova igre, ki je Schnitzlerjevim junakom dosegljiva le skozi hrepenenje, medtem ko se njihovo vsakodnevno življenje spotika med dunajskimi predmestji in letovišči ob alpskih jezerih, med eno in drugo nerealizirano ljubezensko afero, med samomorom enega in hladnokrvnim umorom drugega domnevnega ljubimca Genie Hofreiter, ki stori morda kakšen korak preveč v neznano temo svoje duše. Tako je Prostrana dežela tudi tragična ljubezenska zgodba, prepoznavna in unikatna, današnje uprizarjanje Schnitzlerjeve elegične tragikomedije pa mnogo več kakor le iskanje izgubljenih časov.