S svojo najnovejšo igro, črno komedijo Razred (2005) je najplodovitejši sodobni slovenski dramski avtor Matjaž Zupančič segel na področje novodobne mistike, kakršno ustvarjata sodobna tehnokracija in vseobsegajoči »menedžment«. Nemara še ni bilo dobe, ko bi se na delovnem področju gibali tako na robu; danes blišč in uspeh ali vsaj (kolikor toliko spodobno) preživetje, jutri pa se lahko že vse obrne na glavo. Vendar v nesreči, ki nam nenehno grozi, nismo sami. Tržniki dela imajo izdelane vse mogoče sisteme in mehanizme. V »pomoč« so nam na voljo razni terapevti, stilisti, strokovnjaki za informatiko, komunikacijo, trženje, transferje idr. − prodajalci takšne in drugačne megle, v katero se tako ali tako pogrezamo v strahu pred izgubo službe, pred lastno neustreznostjo, pred zamajano eksistenco … Zveni kafkovsko? Pa še kako! Fantastično? Niti ne. Z Razredom, za katerega je letos prejel že svojo četrto Grumovo nagrado, je Matjaž Zupančič ustvaril duhovito, a tudi strupeno igro o položaju in usodi delavskega razreda v času, ki se nam kaže kot svoja lastna karikatura in persiflaža.