Cankarjeva prva igra Romantične duše je prava poslastica za gledališke in literarne sladokusce. Igra, ki je nastajala takoj po avtorjevi vrnitvi z Dunaja, s širokimi zamahi prinaša predzgodbo idealne ljubezni dr. Mlakarja in Pavle Zarnikove in vrste stranskih oseb, s katerimi Cankar riše družbeno in politično realnost Slovenije. Zgodba dveh romantičnih duš ima torej temno protizgodbo: ko se dr. Mlakar odvrne od javnosti in politike, da bi se posvetil ljubezni do občutljivega rahitičnega dekleta, politični mlini in zakulisne spletke delujejo naprej – svet Romantičnih duš v usodno celoto povezuje prav Strnenovo izdajstvo. Zgodba o konfliktu med dobrim in zlim, o izdajstvu in begu je nenavadno pisano dramsko besedilo. Zajema večino problemov, o katerih je Cankar pisal v svojih poznejših dramskih besedilih, je nekakšna matrica, izvorna točka celotnega Cankarjevega dramskega opusa. Zato uprizoritev Romantičnih duš vedno pomeni vračanje k izhodišču sodobne slovenske dramatike, spraševanje o uprizoritvenih možnostih tega zahtevnega besedila pa je vedno tudi spraševanje o sodobnih uprizoritvenih možnostih slovenske dramatike nasploh.