Dramatika Henrika Ibsena je ena ključnih točk v zgodovini evropske drame in vzpostavlja poglobljeno problemsko gledališče, ki se je nadaljevalo skozi vse 20. stoletje. Strahovi so vrhunski primer njegovega zrelega ustvarjalnega obdobja. Sklepno dejanje propada meščanske družine, ki jo utelešata Gospa Alvingova, bogata vdova, in njen oboleli sin, je zgoščeno v eno samo noč, v kateri se prikažejo vsi strahovi, ki so jih nad na videz mirno družinsko življenje priklicali nezvestoba, razvrat in pokvarjenost pokojnega moža. Toda izkaže se, da je navidezno vzdrževanje meščanske morale še hujše kot nemorala sama. Igra radikalno nasprotuje meščanskim idealom dobe, ne samo s škandaloznim tematiziranjem spolno prenosljive bolezni, ampak predvsem zato, ker kaže, kako sin, ki bi mu moralo nravno življenje prinesti zdravje in srečo, namesto tega plačuje račune za prestopke svojih staršev. Osrednja vprašanja morale, odgovornosti, pravice do življenjske sreče in strahu pred javnim mnenjem so zgoščena in prepletena do skrajnosti.