Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790) je slovensko dramatiko že v samem začetku vzpostavila kot avtonomno, jezikovno suvereno, problemsko premišljeno in duhovito zvrst, ki je imela poleg literarnih kvalitet še vse tiste kvalitete, ki jih potrebuje oder: prepričljive like, živ dialog, dramatičen zaplet in številne situacije, ki vključujejo uporabo prostora, scenografskih in drugih elementov klasičnega gledališča.
Veliki poznavalec slovenske dramatike Taras Kermauner je zapisal, da nobena slovenska drama ni tako svobodna v obravnavanju telesa, spolnosti, resnice, pravice in etike kot prav Matiček, to paradigmatično delo socialnopolitičnega svobodnjaštva: »Matiček je drama radikalnega posmeha: vsemu, tudi sebi.«
Filozof Mladen Dolar pa meni, da je Linhart izkazal svojo neizmerno duhovno prostost s tem, da je vzel za model igre Beaumarchaisovo Figarovo svatbo (1781): »Težko si je predstavljati, kolikšna svoboda je bila potrebna za izbiro takega modela, kolikšno iztrganje iz zakotnih slovenskih razmer, lokalnih razmerij gospostva in hlapčevstva. Linhartova svoboda je bila v pripoznanju: ta model, ta francoski model, nabit s prekucuškimi socialnimi idejami in obetajoč drugačne čase, ta model je veljaven tudi tu, v teh pritlehnih kranjskih okoliščinah. Ta zgodba govori o tebi, ta historični trenutek je naš lastni historični trenutek. Ta gesla so naša gesla, ta čas je naš čas, in naloge, ki jih ta čas postavlja, so naše naloge. Ta model je v svoji univerzalni veljavi toliko slovenski kot francoski in toliko lahko slovenska samobitnost participira na univerzalnem občestvu tedanjega historičnega trenutka.«
Tokrat bo priljubljeno slovensko klasično komedijo postavil na oder režiser Janusz Kica, ki slovi po natančnem in pronicljivem branju, tako klasike kot sodobnih besedil.

MATIČEK: To je res! Deklica je ta, da ji ni para! Okrogla kakor igračica, pripravna, priljudna! To je vse živó, vse polno ljubezni in ognja! – In zraven tudi kako pametna! Gre gor in dol in roke riblje. – Ha, ha, ljubi moj baron, sva vkup? Zdaj šele zastopim, zakaj mene tako visoko povzdigniti hočejo. Jaz bi njim služil, oní pak moji ženi; jaz bi njih glavó krišpal, oní pak mojo, jaz bi se za njih žlahto trudil, oní bi pak za mojo skrbeli. Matiček, tako daleč se ne boš zgubil.