Ime naslovnega junaka najbolj slovite Molièrove igre je postalo pojem, takorekoč obče ime: Tartuffe je enako svetohlinec – kdor hlini vero, da bi stregel lastnim interesom. Svetohlinstvo je pri Tartuffu strategija, s katero obvladuje druge, na koncu kar družbo kot takšno. Njegova strategija pa deluje samo v specifično politični-ideološki konfiguraciji, v družbi, v kateri je s sklicevanjem na vero mogoče uresničevati moč in dosegati oblast. Zato ni nenavadno, da je bila komedija takoj po nastanku prepovedana, tako da je postala najslavnejši primer cenzure v zgodovini gledališča. Tartuffe je bil velika bitka Molièrovega življenja, v kateri je po mnenju nekaterih izgubil vero, veselje (pa je bil vendar komediograf!) in zdravje. A če je Molière s to igro izzival pozicije moči v Franciji 17. stoletja, se je Tartuffe kot obči pojem lahko uveljavil samo zato, ker je prepoznaven tudi v drugih krajih in časih. Zdi se, da tudi tukaj in zdaj ne bo ostal brez resonanc. Ostra igra, ki pa je hkrati neverjetno smešna. V novem prevodu Aleša Bergerja bolj nebrzdano smešna kot kdajkoli prej.