Utva (1896) ima v dramskem opusu A. P. Čehova še vedno posebno mesto. V času svojega nastanka je razburjala s svojo nekonvencionalnostjo in novostjo. »Pišem nekaj čudnega. […] strašno grešim zoper scenska pravila. Komedija, tri ženske vloge, šest moških, štiri dejanja, pejsaž (razgled na jezero), mnogo je pogovorov o literaturi, dogajanja je malo, ljubezni na pretek,« je poročal prijatelju o svojem delu.
Več kot sto let pozneje odkrivamo v Utvi poleg vseh značilnosti dramske pisave Čehova (subtilno opazovanje življenja in ljudi, mešanje komičnih in tragičnih elementov, polifonična dramaturgija planov itd.) in ljubezenskih trikotnikov, na katerih je zasnovana zgodba, tudi temeljne misli o funkciji umetnosti. Skozi gledališče v gledališču je avtor v igro vključil poglede na umetnost, kakršni so takrat nastajali v zametkih poznejših avantgardnih gibanj, ki jih navadno ne povezujemo z gledališčem Čehova, in ki so tako umetnosti kot gledališču postavila nove in drugačne zahteve. Iskanje novih oblik, ki naj bi pomagale izraziti bistvo našega bivanja, kakor ga vidi umetnost, je gonilo umetniškega ustvarjanja. Vendar umetnost (literatura, gledališče) pri Čehovu ni sama sebi namen. Zdi se namreč, da je prav umetniško ustvarjanje tisto, ki lahko izpolni človeka, da njegovemu življenju višji smisel in ga dvigne nad pusto in dolgočasno vsakdanjost. Toda Čehov v Utvi morda celo okrutneje kot v drugih igrah razdira iluzije: »umetniki« so kar prepogosto banalni, egocentrični in sebični, slava ne prinaša sreče, talent pa je zmuzljiv in se kaj lahko sprevrže v svoje nasprotje. Igra o zgrešenih ljubeznih, generacijskih konfliktih in o vprašljivosti umetnosti vpelje v gledališki imaginarij enega najbolj priljubljenih simbolov, ki ponazarjajo usodo ženske. Prestreljena utva, ki kot žrtev počitniške lovske objestnosti pade k nogam mlade igralke, napoveduje tudi njeno zgodbo …