Veliki diktator je najznamenitejši film Britanca Charlieja Chaplina, posnet v Združenih državah Amerike, še preden so se te vojaško udeležile druge svetovne vojne. Zanj je napisal scenarij, ga režiral, produciral in v njem tudi odigral obe glavni vlogi – brezimnega brivca judovskega rodu in Adenoida Hynkla, njemu na las podobnega diktatorja Tomanie. Chaplin je v tem filmu tudi prvič spregovoril, saj je bil to njegov prvi zvočni izdelek; to je duhovito izrabil, ko je za diktatorjev nagovor množice uporabil umetni jezik, komično učinkujočo žlobudravščino (resda z nekaj prepoznavnimi nemškimi in angleškimi izrazi), ki pa je zaradi dobesedne nerazumljivosti toliko več pozornosti usmerjala v govorico telesa. Obenem je z vlogo brivca na svojevrsten način komentiral svojo najslavnejšo vlogo potepuha: ni je kratko malo nadaljeval, temveč je, četudi prevzemajoč nekatere njene poteze, ustvaril nov, času, ne le tehnologiji ustrezen lik, ki pač mora govoriti tako, da se ga bo slišalo.
Žanrsko je film komedija z velikim deležem satire, katere predmet sta Adolf Hitler in nacionalsocializem, vsebinsko pa njuna tako ostra kritika, da so nekatere države zavrnile predvajanje filma v kinih, dokler niso stopile v vojno z Nemčijo. V filmu so od oseb prepoznavno parodirani še Mussolini, Goebbels in Göring z zelo smešnimi imeni, poleg njih pa še nekatere države, pojavi, predmeti … Čeprav so Chaplinu po vojni očitali, da se iz tako resne teme ne bi bil smel norčevati (in odgovarjal je, da Velikega diktatorja zagotovo ne bi posnel, če bi vedel za vso razsežnost nacističnih zločinov), ob gledanju filmu ves čas pozabljamo, kdaj je bil posnet, tako zelo točen in preroški je.
Mojca Kranjc