Ti ljudje so v drami Požigi konkretno trije liki. Mama in dvojčka: sin ter hči. A harmonija in to vsakdanje se ustavi, ko se mama nekega dne odloči zaviti v molk. Nekega dne mama ne spregovori več. Izgubi voljo do življenja in počasi zapusti ta svet. Njen motiv za tišino pa ostane nejasen vsem, ki so v kakršnemkoli stiku z njo. V slovo odrasli hčeri in sinu zapusti nalogi. Prvi mora najti njunega očeta, ki ga v življenju nista videla, druga mora najti brata, za katerega nista vedela, da sploh obstaja. Od tukaj naprej ni nič več preprosto in vsakdanje. Dvojčka se borita z mnogimi predsodki, s svojimi hotenji in projekcijami. Kdo je njuna mama? Kdo je bila, preden je bila mama? Kaj vse je doživela? Predvsem pa se zdi, da ta pot korenito spremeni tudi mišljenje ali vedenje o tem, kdo sta sama.
Požigi tako iz vsakdanjega totala počasi usmerijo pogled na kontekst časa in prostora maminega odraščanja in mladosti. Sin in hči svoje odraščanje izpopolnjujeta tako, da se napotita na odkrivanje poti, ki jo je prehodila njuna mama. Po maminih poteh in ugankah (ki jih je mama po smrti zapustila v pismih) se poskušata prebiti do dveh ljudi: očeta in brata. Ta pot postane mitska pot, ki jima postreže z veliko lekcijo o tem, kaj in kdo je človek. O tem, kaj je vojna. O tem, kako ta vojna ustvari in uniči življenja. O tem, kako je bivati po vojni. O tem, kako vse to zdržati. O tem, kako je biti skupaj potem. O tem, kaj pomeni nekoga sprejeti, po vsem tem, z vsem, kar je. In kljub vsemu temu v življenju naprej iskati svetlobo. In ne pozabiti, kako je ljubiti, potem pa obmolkniti.

Nina Rajić Kranjac