Februarja Formalno prevzame skrb za Narodno gledališče država, kraljevina SHS, dejansko pa si ves vpliv pridrži Konzorcij, ki, četudi subvencija iz Beograda že začne prihajati (v primerjavi z dotacijo zagrebškemu in beograjskemu gledališču z enakim statusom je za ljubljansko zelo skromna), izbere intendanta – Friderika Juvančiča, ki je tik pred profesionalizacijo intendantske funkcije dve sezoni vodil Deželno gledališče.

7. 7. Prvo gostovanje Drame zunaj meja slovenskega govornega območja: slavnostna predstava nove postavitve Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski (r. Osip Šest, p. 20. 5. 1920) v okviru kongresa združenja jugoslovanskih igralcev v Narodnem kazalištu kraljevstva SHS u Zagrebu (zdaj Hrvatsko narodno kazalište u Zagrebu).

13. 7. Po napadu italijanskih fašistov zgori Narodni dom v Trstu, sedež Slovenskega gledališča; skoraj stoletna tradicija slovenskega igranja je tako prekinjena za 25 let. Slovensko narodno gledališče v Trstu začne ponovno delovati 1945, v Slovensko stalno gledališče se preimenuje 1960, novi Kulturni dom, v katerem je še zdaj, je dograjen 1964. Člana tedaj razpuščenega tržaškega ansambla Emila Kralja jeseni angažirajo v ljubljanski Drami in tam je v naslednjih dveh desetletjih eden od nosilcev repertoarja.

5. 8. Podpisan odlok št. 1380, s katerim prevzame Ministrstvo prosvete oziroma njegov umetniški oddelek (načeluje mu pisatelj in dramatik Branislav Nušić) »ljubljansko Narodno gledališče v popolno in neposredno državno upravo« in imenuje – pravzaprav potrdi izbiro Konzorcija – intendanta Friderika Juvančiča za upravnika Narodnega gledališča (torej Drame in Opere), ki je odgovoren centralni vladi; Pavel Golia postane ravnatelj Drame, mesto dramaturga pa zasede Oton Župančič. Na letakih spet: Narodno gledališče v Ljubljani – Drama (v prejšnji sezoni: Kraljevo slovensko narodno gledališče – Drama).

Na začetku septembra V Narodnem gledališču s 4 uprizoritvami gostuje gledališka skupina iz Rusije pod vodstvom režiserja Mihaila Muratova in žanje velik uspeh tako pri publiki kot pri kritiki. Gledališko vodstvo čez noč angažira 12 članov skupine in jih plačuje bistveno bolje kot domači ansambel, zato začne ta 1. 11. stavkati; stavka, med katero vzniknejo tudi druga neurejena vprašanja, traja 12 dni; končajo jo po intervencijskem obisku beograjskih funkcionarjev, ne da bi ljubljanski igralci kaj dosegli. Beograjska centrala Udruženja priporoči spravljivost, izvoljen je nov pododbor – brez Rada Pregarca, pobudnika stavke; izvoljeni izjavijo upravi svojo vdanost.

16. 9. Premiera Cankarjeve komedije Za narodov blagor, r. Osip Šest, in naslednji dan drame v štirih dejanjih Leonida Nikolajeviča Andrejeva Anfisa r. Osip Šest, ob katerih izide prva številka Gledališkega lista Narodnega gledališča, ki z eno prekinitvijo – v sezoni 1926/27 – izhaja še zdaj.

24. 9. Prvi dokumentirani nastop Vide Juvan, pionirke modernega sloga igranja in ene od nosilk repertoarja v naslednjih desetletjih, na odru ljubljanske Drame. Redno angažirana 1923; pozneje tudi slovita profesorica dramske igre in umetniške besede na ljubljanski Akademiji za igralsko umetnost.

Oktobra Izhajati začne moderno oblikovana revija Maska, prva slovenska publikacija, ki obravnava gledališče kot avtonomno ustvarjalno dejavnost; založnik je ljubljanski pododbor Udruženja, pobudnik in urednik Rade Pregarc; izide 10 zvezkov, zadnji julija 1921.

Še na pobudo Slovenskega gledališkega konzorcija začne v okviru Narodnega gledališča delovati Slovensko marionetno gledališče pod vodstvom slikarja in prvega slovenskega modernega lutkarja Milana Klemenčiča, v sezoni 1921/21 »šefa opreme« v Narodnem gledališču; predstave so v Mestnem domu, gledališče preneha delovati 1924.

11. 1. Prvi večer, ko v ljubljanskem Narodnem gledališču – Operi gostuje Moskovsko umetniško gledališče; v slabih dveh mesecih odigra MHAT 8 predstav in priredi 3 t. i. umetniške večere. Visoka umetniška raven uprizoritev in moderen način igranja, utemeljen na teoriji Konstantina Sergejeviča Stanislavskega, pustita globok in dolgotrajen vtis tako pri ljubljanskih igralcih kot pri drugih gledalcih. Med nastopajočimi je – v večini ženskih glavnih vlog in kot recitatorka na umetniških večerih – tudi Olga Knipper Čehova.

Igralci iz skupine Muratova se razidejo še pred iztekom sezone, ostane edino Boris Vladimirovič Putjata, ki kot igralec in režiser v naslednjih letih s svojim svetovljanstvom in usmerjenostjo v realizem bistveno prispeva k razvoju ansambla.

25. 12. Premiera »božične povesti v 4 slikah« Pavla Golie Peterčkove poslednje sanje, r. Osip Šest, prve v dolgi vrsti izjemno uspešnih in dolgoživih iger za otroke, po zaslugi katerih postane Golia prvo pero slovenske dramatike za otroke.

Spomladi Friderik Juvančič odstopi kot upravnik Narodnega gledališča, nadomesti ga Matej Hubad, ki ostane do februarja 1927.

18. 5. Prvi nastop Marije Vere kot gostje na odru ljubljanske Drame (civilno ime Frančiška Ksavera Marija Eppich, por. von Osten-Sacken), zrele tragedinje z odličnimi spričevali dunajskega Konservatorija in z izkušnjo igranja na najuglednejših evropskih odrih, mdr. članice berlinskega ansambla Maxa Reinhardta; jeseni 1923 postane redna članica igralskega ansambla ljubljanske Drame in režiserka; pozneje tudi profesorica umetniške besede na Akademiji za igralsko umetnost.

4. 10. Premiera »kolektivne drame v treh dejanjih s predigro« Karla Čapka R. U. R. (Rossum’s Universal Robots), r. Osip Šest, razmeroma kmalu po krstni uprizoritvi 1921. V viziji sveta, kakršen bi bil, če bi se posrečilo izumiti umetnega človeka (Čapek izumi zanj besedo »robot«, ki jo uporabi tudi v angleškem podnaslovu češkega izvirnika in ki jo bliskovito posvojijo po vsem svetu), iščeta oba slovenska liberalna meščanska časnika zaradi postobznanskega ozračja predvsem ost proti boljševizmu. Posebnost te uprizoritve je tudi scenografija Václava Skrušnýja, sicer šefa gledaliških delavnic, ki kdaj pa kdaj že sodeluje z režiserji kot umetniški soustvarjalec in ki za R. U. R. zasnuje bauhausovsko oblikovane elemente, zlasti je očitno, da pozna dela Oskarja Schlemmerja.

29. 11. Premiera »11 slik po romanu Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega« Idiot, ene od dramatizacij in postavitev velikih epskih del ruske moderne klasike, s katerimi se Boris Putjata še posebej proslavi, omembe vredne zlasti zato, ker je vloga Nastasje Filipovne prvi nastop na odru ljubljanske Drame Putjatove življenjske sopotnice in bodoče dolgoletne ljubljenke ljubljanskega občinstva, Marije Nikolajevne Borislavske, ki si je že na ruskih odrih izbrala umetniško ime Nablocka.

20. 1. Premiera »drame v 24 slikah« Vojiček, prve slovenske uprizoritve dela Georga Büchnerja, r. Osip Šest, ki ta dramski fragment tudi prevede in čigar poslovenitev junakovega priimka Woyzeck se je osupljivo globoko ukoreninila (le tisti i se je izgubil spotoma). Dodatno zmedo povzroči Alban Berg, ki svojo opero po Büchnerjevih motivih, krstno uprizorjeno 1925, po pomoti naslovi Wozzeck.

7. 3. Prvi nastop baritonista z mednarodno kariero, takrat še člana Narodnega gledališča – Opere, Ivana Levarja na odru ljubljanske Drame; v sezoni 1924/25 prestopi v dramski ansambel in si v naslednjem desetletju, zlasti po zaslugi sodelovanja z mlajšo generacijo režiserjev, zgradi tudi vrhunsko dramsko kariero; pozneje prvi profesor dramske igre na Akademiji za igralsko umetnost.

Jeseni Pavel Golia za 2 leti prevzame službo upravnika gledališča v Osijeku pod pogojem, da ga bo mesto ravnatelja Drame čakalo; vrne se jeseni 1925. V tem času ga nadomešča dotedanji tajnik Narodnega gledališča, pesnik in pisatelj Milan Pugelj.

1. 10. Premiera »heroične komedije v petih dejanjih« Edmonda Rostanda Cyrano de Bergerac, r. Boris Putjata, prve uprizoritve kongenialne, mojstrske in še v 21. stoletju veljavne Župančičeve prepesnitve.

1. 12. Premiera krstne uprizoritve »tragedije v štirih dejanjih« Otona Župančiča Veronika Deseniška, r. Osip Šest, ki vzbudi izjemno pozornost zaradi različnih pogledov na zgodovinsko vlogo Celjanov: iz ideje o njihovi pomembni vlogi pri povezovanju Južnih Slovanov lahko nastane pravi mit zato, ker so tedaj še posebej aktualni očitki Slovencem, da so nedržavotvorni. Misel o Celjanih kot snovalcih jugoslovanske ideje uprava še bolj poudari s slavnostno premiero ob državnem prazniku ujedinjenja. Veronika postane magnet za občinstvo in doživi 28 (!) ponovitev.

3. 3. V ljubljanski Drami dramski in recitacijski večer »nevezane idejne« skupnosti, avantgardnega teatra Novi oder, ki ga organizira Ferdo Delak, član igralskega ansambla Drame, pozneje režiser, scenograf, publicist, izdajatelj konstruktivistične »mednarodne revije nove umetnosti« Tank (1927–1928) in režiser drugega slovenskega celovečernega filma Triglavske strmine (1932, igrano-dokumentarni, sc. Janez Jalen). Sotrudniki mdr. slikar in grafik Avgust Černigoj, pisatelj Ludvik Mrzel in igralka ljubljanske Drame, pozneje tudi radijska režiserka in publicistka Maša Slavec; Delak istega leta izda tudi časopis Tank in v njem zapiše: »Meščanski teater je v zadnjih desetletjih tako rapidno propadel, da je čutil vsak inteligent, ki je bil le količkaj v zvezi s teatrom, potrebo po temeljiti reformaciji na tem polju.« Enkratni dogodek Novega odra velja za prvi poskus eksperimentalnega gledališča pri nas.

Marca Izhajati začne revija za kritiko z likovnega, literarnega, glasbenega in gledališkega področja Kritika, prva te vrste na Slovenskem; izdajatelj in urednik je kritik in prevajalec, pozneje akademik Josip Vidmar; izide 16 številk, zadnja februarja 1927. Tudi drugi časniki in revije začnejo v tem obdobju objavljati čedalje bolj strokovno utemeljene recenzije uprizoritev in ocene sezon; najtehtnejša avtorja pesnik in prevajalec Fran Albreht v mesečniku Ljubljanski zvon in literarni zgodovinar France Koblar v dnevniku Slovenec.

17. 11. Premiera »drame v štirih dejanjih« Zapeljivka Cvetka Golarja, avtorja popularne Vdove Rošlinke, ki so jo v prejšnji sezoni v dobrem mesecu dni uprizorili kar v 3 slovenskih gledališčih (krst v mariborski Drami, potem še v ljubljanski in v Celju); kritika oceni Zapeljivko kot prostaško, uvrstitev na repertoar pa kot sramoto; ogorčena je tudi publika: študenti ljubljanske univerze hočejo med odmorom prebrati protestno izjavo, a jim policija to prepreči, tako da jo v imenu demonstrantov izročita upravi pesnik Srečko Kosovel, študent slavistike, romanistike in pedagogike, in Ciril Debevec, študent slavističnega seminarja Ivana Prijatelja in absolvent nemške akademije za glasbeno in igralsko umetnost v Pragi, bodoči markantni igralec in pomemben režiser ljubljanske Drame prihajajočega obdobja. Uprizoritev Zapeljivke je le kaplja čez rob oziroma povod za kritični obračun (nezadovoljstvo z vodstvom ljubljanske Drame in njegovo prakso namreč tli in narašča že nekaj let), ki pokaže, da je vprašanje programske (ne)usmeritve gledališča in načina, kako rešuje finančno stisko, res akutno: naj bo podjetje ali kulturna ustanova? (Debevec takrat: »Ne zato, ker je subvencija majhna, je gledališče slabo, temveč zato, ker je gledališče slabo, je subvencija majhna.«) Razmere se še ne normalizirajo tako kmalu, nasprotno, kriza se zaostruje, a vsaj – ali celo edinole – v umetniškem pogledu začne popuščati v naslednjem desetletju.

Z letnico 1925 izide v Bratislavi prva zgodovina slovenske dramatike Slovínske drama Slovenska dramatika češkega slavista Franka Wollmana, v slovenščini jo 2004 (!) založi Slovenski gledališki muzej.

14. 9. V Narodnem gledališču kot scenografa, gledališkega slikarja in šefa »kulisarne« zaposlijo akademskega slikarja Ivana Vavpotiča in scenografova vloga pri nastajanju uprizoritve začne dokončno dobivati sedanji pomen. Najtesneje in največkrat sodeluje Vavpotič z režiserjem Osipom Šestom. V likovnem pogledu kažejo njegove scenografije razvoj od naturalistične poslikave kulis do ekspresionizma in prvin konstruktivizma in celo nadrealizma.

Pri ljubljanski Zadružni založbi izide »drama v petih dejanjih« Miroslava Krleže Golgota (1922) v prevodu Ferda Delaka, ki v slovenščini še do zdaj ni uprizorjena.

21. 2. Za upravnika Narodnega gledališča imenovan arhitekt Rado Kregar, tajnik ljubljanskega odbora Narodne radikalne stranke, ki ima v Sloveniji le maloštevilno članstvo, v Beogradu pa skoraj neomejeno oblast, pozneje s sodelovanjem treh ministrov klerikalne Slovenske ljudske stranke. Kljub davni želji SLS, da bi si pridobila vpliv na vodenje gledališča, je centralistična vlada na mesto upravnika imenovala »svojega« človeka, ki pa je zaradi neodjenljivega, dolgotrajnega neodobravanja zainteresirane javnosti, demonstracij in protestov ter pritiskov Združenja gledaliških igralcev na lastno prošnjo razrešen položaja, čeprav sprva, od 4. 5. 1928, le začasno; njegove posle prevzame kot vršilec dolžnosti dramaturg Drame Oton Župančič. Kot strankarski »kader« simbolizira Kregar vzrok vsega zla in je pripravna tarča za izražanje nezadovoljstva nad čedalje bolj centralistično ureditvijo države, zapostavljanjem slovenskega naroda, naraščajočo birokracijo, skromno subvencijo, umetniško ravnjo gledališča itn. Dogajanja skoraj štirih let se oprime oznaka »ljubljanska gledališka kriza«.
Nekaj dni po nastopu Rada Kregarja izide v reviji Mladina naklonjeno intoniran intervju z njim, ki ga pripravi sicer srboriti in glasni kritik gledaliških razmer Ciril Debevec. V maju ga novi upravnik zaposli kot arhivarja in pomočnika glavnega tajnika, jeseni pa mu ravnatelj Drame Pavel Golia že zaupa prvo režijo: »grotesko iz tretjega nadstropja v treh dejanjih« Josipa Kulundžića Polnoč, v isti sezoni še nadaljnji 2, v naslednji že 7.

17. 9. Prva razstava o razvoju slovenskega narodnega gledališča Gledališče – ljudstvo – družba, ki jo v okviru II. pokrajinske razstave na Ljubljanskem velesejmu (v Tivoliju, za zahodnim zidom kopališča Ilirija) pripravijo uprava Narodnega gledališča, Prosvetna zveza in Zveza kulturnih društev, odprta do 26. 9.

5. 11. Premiera krstne uprizoritve »drame iz življenja beračev v treh dejanjih« Antona Leskovca Dva bregova, r. Pavel Golia, izvirne slovenske »malharske« drame s songi, rimanimi petimi pesmimi ob spremljavi muzikantov – prijem v slovenski drami nima predhodnika in skupaj s prizoriščem, dramskimi osebami in tematiko spominja na Opero za tri groše Bertolta Brechta in Kurta Weilla, napisano, objavljeno in krstno uprizorjeno naslednje leto (p. 31. 8. 1928 v Berlinu).

1. 9. »Otvoritev poskusnega obratovanja Radia Ljubljana«, slavnostna govornika Fran Saleški Finžgar in Oton Župančič. V program so že takoj vključeni prenosi iz gledališča in dramska dela, ki jih pred mikrofonom interpretirajo igralci ljubljanske Drame.

12. 5. Za upravnika Narodnega gledališča imenovan dotedanji vršilec dolžnosti, dramaturg Drame Oton Župančič. Drama je brez dramaturga do jeseni 1934, ko zaposlijo Josipa Vidmarja na delovnem mestu, nejasno opisanem kot »književnega in dramaturško-gledališkega značaja«; uradno ga za dramaturga imenujejo februarja 1935.