Dostopnost
Search
Close this search box.

Kronologija

Kronologijo je sestavila in jo dopolnjuje Mojca Kranjc.

1. 2. Za ravnatelja ljubljanske Drame imenovan literarni zgodovinar in filozof, mdr. sourednik revije Perspektive in pomemben sodelavec Odra 57 Taras Kermauner, ostane le do 9. 6.; 10. 6. prevzamejo tekoče posle (»vršenje dolžnosti«) dramaturg Drame Janez Negro, scenograf in tehnični direktor Drame Sveta Jovanović in član igralskega ansambla France Presetnik. Naloge opravljajo do 28. 2. 1971. Za pomoč pri umetniškem vodenju sestavijo t. i. dramaturški svet, v katerem sta tudi Josip Vidmar in Jože Javoršek.

25. 6. V Viteški dvorani Križank prva premiera novega ljubljanskega gledališča, Eksperimentalnega gledališča Glej, prve slovenske uprizoritve dela Petra Handkeja: Kaspar, r. Iztok Tory. Gledališče ustanovi (formalno 3. 7. 1970) skupina režiserjev, dramaturgov in igralcev mlajše generacije z željo, da bi imela gledališki laboratorij; med njimi je tudi izšolani grafični oblikovalec Matjaž Vipotnik, ki za Glej oblikuje logotip in nekaj let ne le gledališke liste, temveč tudi druge, v tistem času še ne samoumevne aplikacije – to znatno pripomore k identiteti gledališča. Stalnega sedeža Glej nima, seli se po različnih prizoriščih v središču mesta, najdlje ostane v Kulturnem centru Poljane, dokler na Gregorčičevi 3 ne dobi svojih prostorov, v katerih – z rahlo spremenjenim imenom, pridevnik »eksperimentalno« nekje na pol poti opusti – deluje še zdaj. Tudi ansambla nima stalnega, za vsak projekt se oblikuje nova ekipa, igralci so večinoma iz ljubljanskih gledališč, precej tudi iz Drame; sodelovanja z njimi se veliko let pozneje spominja eden od ustanovnih članov Gleja, režiser Zvone Šedlbauer: »V Gleju sem imel vtis, da so oni čisto korektno opravljali naloge v Drami, v Glej pa so hodili igrat tisto, česar tam tudi v sanjah ne bi mogli.« Financerjev je več, glavna sta SR Slovenija in Mesto Ljubljana.

15. 1. V Mali Drami premiera »igre – koncerta« Jeana Anouilha Orkester, r. Janez Vrhunc, uprizoritve miniaturnega besedila brez posebne literarne vrednosti – a s toliko večjo gledališko –, ki se po zaslugi šarmantnega šopka igralk zapiše med legende ljubljanske Drame, refren enega od songov, »O ta opojna slast, ko te na Kubi ljubi mlad entuziast«, pa ponarodi. Orkester je najuspešnejša med tistimi uprizoritvami, ki so uvrščene na repertoar predvsem iz komercialnih razlogov; odkar je financiranje Drame prevzela država, višina inkasa sicer ni več tako eksistenčno pomembna, a začne v tem obdobju postajati lastni prihodek spet čedalje manj zanemarljiv in eden od kriterijev pri načrtovanju sezon.

1. 3. Na mesto ravnatelja ljubljanske Drame imenovan Janez Šenk, po izobrazbi režiser (ostane do 28. 2. 1977). Eno njegovih prvih dejanj – morda celo v želji, da bi čimbolj prisluhnil igralskemu ansamblu, mdr. njegovemu stališču, (večinsko) izraženemu v anonimni anketi novembra 1970, naj Drama ne bi več imela stalno nastavljenih režiserjev – je, da zaposlenim režiserjem Miletu Korunu, Francetu Jamniku in Žarku Petanu postavi take pogoje za delo, da ti 31. 5. prekinejo delovno razmerje, skoraj vsi slovenski režiserji, dramatiki in dramaturgi pa potem nekaj let solidarnostno bojkotirajo sodelovanje z ljubljansko Dramo. Tako trojica kot njihovi podporniki objavijo svoja stališča v dnevnem časopisju; iz njihovih izjav je razvidno, da so vzroki za odhod vsebinski in da gre za konceptualno razliko v pogledih na gledališče, predvsem na vlogo režiserja v njem – na eni strani tradicionalizem, na drugi avtorski pristop; kljub različnim režiserskim poetikam so v tem načelnem stališču enotni. Praznino poskuša Šenk zapolniti z angažiranjem tujcev, a četudi je med njimi nekaj slavnih imen, se krizna situacija, nastala po izsiljenem odhodu Bojana Štiha, samo še poglablja. Kakor so tuji režiserji zelo koristni, saj prinašajo nove idejne in estetske impulze ter sveže poglede, pa ansambel vendarle izgublja integriteto, in čeprav se nekatere od uprizoritev zapišejo v zgodovino kot odlične, ljubljanska Drama izgubi sloves kontinuirano vznemirljivega gledališča, ki si upa tudi tvegati. Vznemrljivost se skupaj z režiserji in dramatiki seli v druga gledališča, vzcveti zlasti Slovensko ljudsko gledališče Celje (SLG), ki ga od februarja 1970 upravno in umetniško vodi Bojan Štih, od 1974 pa enako ambiciozno Igor Lampret. Eden pomenljivih kazalcev je, da ljubljanska Drama skoraj deset let ni več izbrana v tekmovalni program Sterijinega pozorja, sta pa tam čedalje večkrat Mestno gledališče ljubljansko (MGL) in SLG, pozneje tudi Slovensko mladinsko gledališče (SMG).

13. 11. Premiera Molièrovih »enodejanke« Improvizacija v Versaillesu in »komedije v treh dejanjih« Skapinove zvijače, r. gost iz Avstrije Peter Lotschak; uprizoritev, v kateri poleg veterana Aleksandra Valiča blesti novi član igralskega ansambla Boris Cavazza, osvoji publiko (120 ponovitev) s svežo, živo, umetniško izrazito in sproščeno interpretacijo francoskega klasika ter se uvrsti med »kultne« uprizoritve ljubljanske Drame. Lotschaka povabijo v Dramo še večkrat dolgo potem, ko se tja vrnejo slovenski režiserji. Uprizoritev je tudi izbrana v tekmovalni program 7. BS 1972 in na njem prejme več nagrad.

20. 12. Ljubljansko Dramo pod pokroviteljstvom ljubljanskega Francoskega kulturnega centra obišče Eugène Ionesco. Pogovor z njim je organiziran v (prepolni) Mali Drami; avtor mdr. izjavi, da čuti do Jugoslavije posebno dolžnost, saj je poleg Francije prva dežela, ki ga je priznala, se pravi: uprizorila.

2. 3. V nekdanji Vrtačnikovi pekarni na Tržaški 15 prva premiera novega ljubljanskega avantgardnega gledališča Pekarna: Potohodec Daneta Zajca, r. Lado Kralj. Gledališče jeseni 1971 (formalno 17. 3. 1972) pod vodstvom Lada Kralja, tedaj asistenta na FF, ustanovi skupina študentov raznih smeri na FF in AGRFT; temelj Pekarne je t. i. grupa, ki se ukvarja z raziskovanjem ritualnega gledališča po zgledu Jerzyja Grotowskega. Pomembna za Pekarnino usmeritev je predvsem Kraljeva izkušnja študijskega bivanja v ZDA, ko se kot asistent na New York University in sodelavec pri ustvarjanju uprizoritve Commune pobliže seznani z idejami Richarda Schechnerja in delom njegove skupine The Performance Group. Pekarna, ki pripravi v 7 letih delovanja 10 premier (zadnja realizirana je Igra o smrti Denisa Poniža, r. Boštjan Vrhovec, p. 16. 2. 1977), sprva nima nobene subvencije, pozneje dobiva finančno podporo ljubljanske Kulturne skupnosti.

25. 10. Premiera igre Bertolta Brechta Mož je mož, r. gost iz Nemčije Uwe C. Bennholdt-Thomsen, s katero ljubljanska Drama odpre svoje novo prizorišče – Levi oder, ki nima ne fiksnega odra ne vrvišča, torej je primeren za postavitve, ki bodo »brez posebnih tehničnih težav« gostovale po tovarnah in tako »vključile v kulturno dogajanje in v naše gledališko življenje« »neposredne proizvajalce v gospodarstvu, člane delovnih kolektivov v tovarnah in podjetjih«. Načrtovana ekspanzija gostovanj se ne uresniči, na Levem odru pa v nadaljnjih sezonah nastane nekaj zanimivih uprizoritev.

13. 1. V Kulturnem centru Poljane premiera znamenite, takorekoč emblematične Glejeve krstne uprizoritve »interpelacije v enem nonšalantnem zamahu« Milana Jesiha Grenki sadeži pravice, r. Zvone Šedlbauer; igra je sestavljena iz množice izjemno kratkih prizorov, katerih situacije, tudi politično parodične, so prepoznavne po zaslugi uporabe različnih govornih položajev in jezikovnih zvrsti; uprizoritev, ki to sproščeno poigravanje z verbalnim jezikom transponira v poigravanje z gledališkim jezikom, se sijajno posreči in pozneje v enaki postavitvi in z isto zasedbo doživi dve obuditvi. Že v prvi inkarnaciji pa – po besedah recenzenta Vena Tauferja – s »prepričljivim, v kontrapunktiranju ekonomičnim igranjem« še posebej opozori nase poznejši član ansambla Drame Ivo Ban.

Maja Slovensko narodno gledališče (SNG), dotlej delovna organizacija s petimi delovnimi enotami in z enim polnomočnim samoupravnim organom, Gledališkim svetom SNG, se reorganizira v 4 temeljne organizacije združenega dela (tozd), katerih ena je tudi ljubljanska Drama (še: tozd Opera in balet, tozd Gledališki atelje in tozd Slovenski gledalški muzej). Bistvena sprememba je, da o vseh temeljnih vprašanjih odloča delavski svet posamezne tozd, v katerem sodeluje tudi delegacija širše družbene skupnosti. Gledališki svet sicer ni ukinjen, a odloča le o načelnih in splošnih zadevah.

15. 10. Otvoritev sezone s premiero »moralitete v treh dejanjih« Milana Jesiha Vzpon, padec in ponovni vzpon zanesenega ekonomista, r. Dušan Jovanović; ugledni termin, krstna uprizoritev, izbrani režiser (ki je bil med podpisniki solidarnostne izjave 1971) in ravnateljeva izjava za javnost, da je uprizoritev »v znamenju odstranjenih nesporazumov s slovenskimi režiserji« pričajo, da si ljiubljanska Drama prizadeva spet pritegniti k sodelovanju tako slovenske režiserje kot slovenske avtorje. Še v napovedih naslednjih dveh sezon ravnatelj poudarjeno omenja, da je »kriza prebrodena«, a se stanje normalizira le polagoma: v sezoni 1974/75 poleg Ekonomista Drama ne uprizori nobenega sodobnega slovenskega besedila več (če ne štejemo dramatizacije romana Toneta Svetine Ukana, sezona 1975/76 mine brez krstne uprizoritve, sta pa v sezoni 1976/77 uprizorjeni dve slovenski noviteti. Enako postopna je tudi »vrnitev« treh režiserjev, ki so se 1971 protestno umaknili iz Drame: prvi je Žarko Petan, ki režira Emigranta Sławomirja Mrożka v Mali Drami, naslednjo sezono Mile Korun režira omenjeni noviteti, »transcendentno burko« Gregorja Strniše Driada in Paniko Petra Božiča, še sezono pozneje pa France Jamnik »dramo v 3 dejanjih« Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi. Slednja je tudi izbrana v tekmovalni program 13. BS 1978 in prejme več nagrad.

16. 10. V Mladinskem gledališču (MG) premiera »scenarija za gledališko predstavo« Dušana Jovanovića Žrtve mode bum-bum, r. Dušan Jovanović; politično sugestijo, naj gledališča ob 30. obletnici zmage nad fašizmom pripravijo primerne prireditve, morda le ambicioznejše običajne proslave, prepusti Dominik Smole, ki tedaj vodi MG, Dušanu Jovanoviću in ta z Žrtvami mode bum-bum ustvari prelomno uprizoritev, režiserski izum mozaika prizorov, vpetih v dramaturški okvir modne revije vojaških uniform, ki na nemoralističen, duhovit način izraža idejo antimilitarizma. V vlogi Konferanse nastopa poznejša markantna članica ansambla ljubljanske Drame Polona Vetrih.

13. 1. Premiera igre Johna Ardna Živite kot svinje, r. Zvone Šedlbauer; uprizoritev je, poleg velike uspešnosti, posebna tudi zato, ker v njej ob igralcih v živo nastopata priljubljena pevca zabavne glasbe, Neca Falk in Janez Bončina Benč, predvsem pa je to ena tistih, v katerih se dotedanja igralka pretežno ljubimskih, romantičnih vlog Majda Potokar izkaže kot sijajna interpretka cele pahljače izrazitih, močnih, duhovitih ženskih dramskih oseb (pa tudi ene moške); povedano z besedami njenega soigralca Poldeta Bibiča: »Lepega dne je iz kupa vreč, umazanih cunj, prašnih odej in smradu s sočnimi kletvicamu vred prilezla na svetlo zapita, zvlačugana, nemarna Rachel …« Uprizoritev je tudi izbrana v tekmovalni program 11. BS 1976 in prejme več nagrad.

22. 9. V Drami gostuje ameriško politično angažirano lutkovno gledališče Petra Schumanna Bread and Puppet Theater z uprizoritvijo The White Horse Circus.

17. 11. Premiera Cementa Heinerja Müllerja, napisanega po romanu Fjodorja Vasiljeviča Gladkova, kar je edinkrat, ko režira v Drami karizmatični Ljubiša Ristić; po besedah recenzenta Lojzeta Smaska uprizoritev »močno spregovarja z izrazito gledališkimi, dogajanjskimi sredstvi«.

1. 3. Po predčasnem odhodu Janeza Šenka z mesta ravnatelja prevzame vodenje ljubljanske Drame kot vršilec dolžnosti do 31. 8. njen tedanji operativni direktor Slavko Beljanski.

1. 9. Za ravnatelja Ljubljanske Drame imenovan član igralskega ansambla Polde Bibič, na tem mestu ostane do 1. 9. 1981. Pred izvolitvijo naslovi na delavski svet Drame dolgo pismo, v katerem odločevalce med drugim opozori: »[P]oudarjam, da nikakor ne bom mogel odgovarjati za delo gledališča brez strokovno in idejno ustrezno organiziranega programskega sektorja. Vodja programskega sektorja mora biti predvsem človek, ki ima ustrezno izobrazbo in odgovarjajočo prakso, ki ima posluh za gledališkost in komunikativnost repertoarja, ki ima estetski čut in je idejno napredno usmerjen. Z ozirom na mojo kandidaturo naj ne bi bil starejši od mene, seveda pa že dovolj zrel, da bo sposoben voditi programski sektor.« Še v isti sezoni je za umetniškega vodjo (formalno »vodjo programskega sektorja«), imenovan Lado Kralj. V njunih sezonah se ljubljanska Drama spet uveljavi kot najuglednejši prostor za uprizarjanje sodobne slovenske dramatike, tako da uspešno prestreže porajajoči se novi val tovrstne produkcije in ustvari uprizoritve, ki jo promovirajo tudi v širšem jugoslovanskem prostoru.

22. 5. Lado Kralj je imenovan za vodjo programskega sektorja ljubljanske Drame, že prej pa pripravi repertoarni načrt za novo sezono; na tem mestu ostane do 30. 9. 1982. Konstituira se tudi nov programski svet s predsednikom Primožem Kozakom.

13. 6. Na Levem odru premiera uprizoritve »dramskega dela v treh dejanjih« Sławomirja Mrożka Tango, r. Janez Pipan, produkcije IV. letnika dramske igre in gledališke režije na AGRFT, ki se, četudi je del študijskega procesa, po siceršnjem statusu ne razlikuje od drugih uprizoritev; ne le, da jo selektor (uradno: »usklajevalec tekmovalnega programa«) France Vurnik uvrsti v program 14. BS 1979, na festivalu je nagrajena kot najboljša. Pipana, pozneje ravnatelja ljubljanske Drame, bržkone tudi po zaslugi Tanga v naslednji sezoni povabijo režirat tako v ljubljansko Dramo kot v MGL, mladi kritik Marko Juvan pa v pregledu sezone že poskuša analizirati, zakaj je »najopaznejša in najbolj formirana osebnost med mladimi gledališčniki« prav Pipan: »Glavna zasluga je, da je podrezal v anemičnost, lepodušno narcisno samozagledanost, ideološko letargijo, neaktualnost, esteticizem slovenskega gledališča. Gledališče je aktualiziral, postavil v ›areno življenja‹, ga ideološko zaostril. Gledališče mu pomeni obliko komunikacije, ki naj postavlja vprašanja najsodobnejšega Evropejca (Slovenca) in zahteva hitre reflekse, jasne opredelitve.«

Junija V Zagrebu prva premiera gledališča KPGT (kratica za Kazalište, Pozorište , Gledališče, Teatar), ki so ga – iz »nekakšnega utopičnega kljubovanja«, kakor njihov motiv čez mnogo let označi nemški teatrolog Heinz Klunker – jeseni 1977 pod okriljem zagrebškega Centra za kulturno dejavnost mladine Centar za kulturnu djelatnost omladine (CKD) ustanovili režiser Ljubiša Ristić (Beograd), koreografinja in režiserka Nada Kokotović (Zagreb), igralec Rade Šerbedžija (Zagreb) ter dramatik in režiser Dušan Jovanović (Ljubljana): Osvoboditev Skopja Dušana Jovanovića, r. Ljubiša Ristić. KPGT, ki je bolj delovna skupnost kot klasično zunajinstitucionalno gledališče, preneha delovati 1991.

Poleti Po načrtih arhitekta in scenografa Mirka Lipužiča prenovijo dvorano Velikega odra in namestijo vanjo nove sedeže za 467 gledalcev; spremenijo barvno podobo dvorane (svetlorjava), ohranijo in zgolj osvežijo pa pozlačeno ornamentiko. Novi razporeditvi sedežev prilagodijo del odra in naklon tal parterja.

Z začetkom sezone 1978/79 se ljubljanska Drama zave tudi pomembnosti grafičnega oblikovanja: plakate za premierne uprizoritve začne oblikovati Matjaž Vipotnik, gledališki list pa prenovita Jure Jančič in Cveta Stepančič, mdr. mu določita nov format, ki ga ima publikacija še zdaj.

7. 11. Premiera prve slovenske uprizoritve »drame« Dušana Jovanovića Osvoboditev Skopja, r. Ljubiša Georgievski; uprizoritev je uvrščena v tekmovalni program 24. Sterijinega pozorja 1979, na katerem so tisto leto prikazane kar tri postavitve tega besedila (zanj prejme avtor nagrado za najboljšo sodobno dramo), poleg ljubljanske še uprizoritev KPGT in, kot gostja zunaj konkurence, prvonagrajenka Messa, uprizoritev Dramskega teatra Skopje, r. Slobodan Unkovski; največ nagrad dobi KPGT. Uvrščena je tudi v tekmovalni program 14. BS 1979. Vsebinsko odpre Osvoboditev Skopja novo poglavje v obravnavanju tem, povezanih z drugo svetovno vojno; odmik od dotlej takorekoč zapovedanega črno-belega slikanja ji omogoči pogled iz otroške perspektive. Nova je tudi oblika: fabula je sicer realistična, struktura pa ni klasična dramska, temveč je razbita na kratke prizore, fragmentarizirana. Postopek je danes že povsem uveljavljen, konec sedemdesetih pa je novum – če ne v filmu, vsaj v dramatiki in gledališču.

23. 3.–3. 4. Ljubljanska Drama gostuje v Sovjetski zvezi, v Akademskem gledališču Vladimirja Majakovskega v Moskvi in v Akademskem gledališču Šote Rustavelija v Tbilisiju, s tremi uprizoritvami.

17.–19. 10. Ljubljanska Drama s tremi uprizoritvami gostuje na Dunaju, v Burgtheatru in v Akademietheatru.

30. 10. V okviru programa Levega odra in v koprodukciji s prireditveno poslovalnico Festival premiera krstne uprizoritve »tragične igre« Petra Božiča Komisar Kriš, r. Božo Šprajc; posebnost je nekonvencionalen, a vsebini igre ustrezen gledališki ambient – kapela Križevniške cerkve –, ki bistveno pripomore k njeni impresivnosti in prepričljivosti. Uprizoritev je povabljena na 20. Mess 1980 v Sarajevo in tam jo igrajo v avli mestne skupščine. Za glavno vlogo Kaplana je na festivalu nagrajen Brane Ivanc.

Zapri