13. 1. Premiera krstne uprizoritve »komedije v treh dejanjih« Ferda Kozaka Profesor Klepec, r. Bratko Kreft; igra govori o tisti večini domačega izobraženstva, ki stoji ob strani življenja in neprizadeto spremlja pot svojega naroda ali pa se umika v različna zatišja.

7. 4. Časnik Slovenski narod na prvi strani objavi novico z naslovom Nemci napadli naše meje, na zadnji pa pogovor z Bratkom Kreftom, avtorjem in režiserjem krstne uprizoritve »ene komedie v treh aktih, katera Linharta inu njegove ›Shupanove Mizke‹ am tizhe« Krajnski komedijanti, napovedane za »čez nekaj dni«, in zasnovane za proslavo stopetdesete obletnice prve slovenske predstave v nekdanjem Stanovskem gledališču. Premiera je prepovedana, delo je – v avtorjevi režiji – prvič uprizorjeno 21. 10. 1948 v ljubljanski Drami.

8. 4. ob 9h zvečer Nemške čete vkorakajo v Maribor in ga razglasijo za ozemlje šefa civilne uprave za Spodnjo Štajersko. Slovensko gledališče ukinejo in nadomestijo z nemškim. Šestindvajsetega aprila je v Mariboru Adolf Hitler.

18. 4. Prva predstava v ljubljanski Drami po tem, ko je gledališče 14 dni zaprto: 25. ponovitev »tragedije v petih dejanjih« Williama Shakespeara Romeo in Julija, r. Bratko Kreft, p. 21. 9. 1940.

V nadaljevanju te sezone in v naslednjih dveh pod italijansko okupacijo deluje gledališče brez prekinitev in to je ob nenehnem manjšanju ansambla zaradi konfinacij, internacij, aretacij in pozneje odhodov članov v partizane dosežek; v repertoarju se sicer opazno poveča število lahkotnejših del italijanskih avtorjev (ob dveh igrah Luigija Pirandella in eni Carla Goldonija), drugače pa je enako eklektičen kot prej. Vzrok za ne pretirano vmešavanje okupacijskih oblastnikov v delovanje ljubljanske Drame sta njihova estetska preferenca – tovrstno »pozornost« rajši namenjajo Operi – in sprva verjetno tudi ustvarjanje vtisa razumnega gospodarja, ki pa polagoma kopni in povsem izgine spomladi 1943, ko visoki komisariat izsili uprizoritev »pastirske tragedije v treh dejanjih« predhodnika in idejnega začetnika fašizma Gabriela D’Annunzia Jorijeva hči, r. Milan Skrbinšek.

Skoraj vsi člani obeh ansamblov Narodnega gledališča, Drame in Opere, začnejo že kmalu po italijanski okupaciji ilegano odporniško delovati in se pod vodstvom igralcev Lojzeta Drenovca in Ivana Jermana sčasoma organizirajo v gosto mrežo, povezano z Osvobodilno fronto. Ko je poleti 1942 razglašen kulturni molk, dobijo od predstavnika OF Prežihovega Voranca navodilo, naj poziva ne upoštevajo, z argumentom, da bi kulturni molk, ki bi zajel tudi gledališče, bolj škodoval kot koristil. Narodno gledališče pomembno podpira OF, z organiziranjem, opremo, zbiranjem zdravil, denarnimi prispevki, tiskanjem letakov v lastni ročni tiskarni v Operi, skrivanjem ilegalcev, skrbjo za svojce ilegalcev, pozneje pa tudi s pomočjo svojim članom pri umiku na osvobojeno ozemlje. Vsi na odgovornih položajih – tudi pozneje, pod nemško okupacijo – dejavnost bolj ali manj aktivno podpirajo.

9. 6. V ljubljanski Drami prva predstava »drame v treh dejanjih« Eugena Gladstona O’Neilla Ana Christie, r. Vladimir Skrbinšek, prve od 7 uprizoritev, ki jih v tej in naslednji sezoni iz svojega naštudiranega repertoarja odigrajo člani mariborske Drame, begunci z one strani nove meje (med njimi tudi režiser Jože Kovič), hkrati pa se vključujejo v delo ljubljanskega ansambla in kmalu postanejo njegov organski (a takrat ne tudi formalni) sestavni del, tako da nekateri tudi po vojni ostanejo v ljubljanski Drami.

12. 12. Študentski Akademski pevski zbor pod vodstvom Franceta Marolta priredi na pobudo OF v veliki dvorani hotela Union svoj zadnji koncert; del ga skrivaj posname tonski mojster Rudi Omota; izvedba pesmi Lipa zelenela je je najčustvenejša napoved slovenske odločnosti v boju za svobodo; posnetek je dostopen na YouTubu.

Sredi marca V gledaliških listih ljubljanske Drame, ki še naprej izhajajo v slovenščini, le da sta jim od maja 1941 dodana štetje fašistične ere in seznam ustvarjalcev v italijanščini, se namesto imena Narodno gledališče pojavi ime Državno gledališče.

Septembra Po kapitulaciji Italije 8. 9. izkoristijo nekaj dni, ko vojska ne nadzoruje mestne meje, za odhod na osvobojeno ozemlje vsi, ki dotlej še niso odšli, a so nameravali. Člani, ki ostanejo v Ljubljani, nadaljujejo podtalno delovanje, ki pa je zaradi bistveno zaostrenih razmer toliko nevarnejše.

4. 10. Zgodaj zjutraj, po zasedanju prvega slovenskega parlamenta – zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, skupina igralcev pod režijskim vodstvom Ivana Jermana uprizori enodejanko Mileta Klopčiča Mati. Odločijo se, da bodo ustanovili stalno gledališče na osvobojenem ozemlju, a jim namero tedaj prepreči nemška ofenziva.

14. 10. V ljubljanski Drami začetek sezone s premiero krstne uprizoritve Cvetje v jeseni, »enajstih slik z uvodom in zaključkom po povesti Ivana Tavčarja« v priredbi in režiji Osipa Šesta. Gledališki list je še naprej v slovenščini, seznam ustvarjalcev ni več dvojezičen, pač pa je sprva dodan le nemški naslov dela, pozneje v sezoni še ta ne več; je pa v nemščini (poleg slovenščine) od vsega začetka navedeno ime gledališča v kolofonu: Staatstheater in Laibach.

30. 10. Z odlokom šefa ljubljanske pokrajinske uprave je imenovan za pomočnika in namestnika upravnika ljubljanske Drame, zdaj Državnega gledališča, nekdanji vojaški kapelnik, podpolkovnik Ferdo Herzog, baje vojaški kamerad šefa ljubljanske pokrajinske uprave, generala Leona Rupnika; hkrati je upokojen ravnatelj Drame Pavel Golia, na njegovo mesto pa imenovan Ciril Debevec. Pri sestavljanju repertoarja se Debevec spretno izogiba sodobnim nemškim igram in uprizarja nemške klasike in slovenske dramatike (v 2 sezonah 8 novih postavitev oziroma krstnih uprizoritev) ter v skrbi za podmladek ustanovi in vodi t. i. Dramski studio. Zaradi opravljanja funkcije je po vojni »v nemilosti« pri oblasteh, in čeprav začne čez nekaj časa spet režirati, se na oder ljubljanske Drame ne vrne več.

23. 12. Z odlokom šefa ljubljanske pokrajinske uprave je gledališču »v službovanje dodeljen« Janko Moder kot dramaturg. Mesto je bilo nezasedeno od maja 1942, ko je Josip Vidmar, eden od ustanoviteljev OF in njen predsednik, odšel v partizane.

12. 1. Predsednik OF Josip Vidmar in njen sekretar Boris Kidrič podpišeta odlok o ustanovitvi Slovenskega narodnega gledališča za osvobojeno in po »edinicah« NOV in PO Slovenije kontrolirano ozemlje s sedežem v Črnomlju in z nalogo, da »v času osvobodilne borbe posreduje narodnim množicam gledališko umetnost in da iz samih ljudskih množic dvigne nove talente«; za ravnatelja določita arhitekta, pisatelja in kritika, pozneje tudi gledališkega zgodovinarja Filipa Kumbatoviča Kalana in za dramaturga pesnika in prevajalca Mileta Klopčiča ter imenujeta prvih 16 članov, dramskih in opernih umetnikov, večinoma iz poklicnih gledališč, tudi iz ljubljanske Drame. V letu in pol pripravijo 11 premier (oz. 14, če štejemo vsak naslov v 1 trojnem in 1 dvojnem večeru) – skupaj več kot 130 predstav, proslav in akademij. Med uprizoritvami so tudi igre z več dejanji, ki so v razmerah, v kakršnih deluje partizansko gledališče, še posebej zahtevne. Partizana, pesnik in pisatelj Matej Bor in pisatelj Vitomil Zupan, napišeta več priložnostnih iger, tako da ob klasikih Ivanu Cankarju in Antonu Tomažu Linhartu uprizorijo tudi izvirna dela sodobnih slovenskih avtorjev s posluhom za aktualno snov. Mednarodne barve v repertoarju zastopajo Branislav Nušić, Anton Pavlovič Čehov in avtor, čigar genialno spajanje najbolj elaborirane kultiviranosti z najbolj primarnim histrionstvom pride v gozdovih sredi okupirane Evrope toliko bolj do izraza: Molière.

22. 1. V ljubljanski Drami premiera krstne uprizoritve »drame v treh dejanjih« Antona Leskovca Vera in nevera, r. Milan Skrbinšek.

20. 2. V Črnomlju prva premiera SNG na osvobojenem ozemlju, »drame v treh dejanjih« Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi, r. Matej Bor.

16. 3. V ljubljanski Drami premiera »veseloigre v treh dejanjih« Razbiti vrč, prve slovenske uprizoritve dela Heinricha von Kleista, r. Osip Šest.

14. 9. V Črnomlju premiera krstne uprizoritve »drame v treh dejanjih iz narodnoosvobodilne borbe na slovenskem Štajerskem« Mateja Bora Raztrganci, r. Lojze Potokar.

31. 10. V ljubljanski Drami premiera krstne uprizoritve »drame v treh dejanjih« Radivoja Reharja September, r. Milan Skrbinšek.

4. 11. V Črnomlju premiera Molièrove »komedije v treh dejanjih« Namišljeni bolnik, r. Jože Tiran. Simpatična in hkrati povedna podrobnost: stilne kostume, potrebne za avtentično postavitev Molièrovega dela, sešijejo igralci iz svile zavezniških padal.

20. 2. V Črnomlju premiera Linhartove »ene komedie v dveh aktih« Shupanova Mizka, r. France Presetnik.

27. 4. V ljubljanski Drami premiera krstne uprizoritve »snéženske zgodbe v treh dejanjih« upokojenca, do konca marca Rupnikovega namestnika Stanka Majcna Matere, r. Milan Skrbinšek.

19. 5. Prva predstava po osvoboditvi v ljubljanski Drami je postavitev SNG na osvobojenem ozemlju Raztrganci Mateja Bora, r. Lojze Potokar. Na naslovnici gledališkega lista dotlej prepovedano ime: Slovensko narodno gledališče – Drama.

1. 8. Vodenje Drame prevzame kot vršilec dolžnosti ravnatelja Bojan Stupica (Ciril Debevec spomladi odstopi, poleti je, tako kot še nekaj drugih umetnikov, postavljen pred sodišče narodne časti in obsojen, še pred jesenjo pomiloščen). Mesto dramaturga zasede znani klasični filolog in poznavalec antične kulture Anton Sovrè, a le do konca aprila 1946, ko postane predavatelj na Filozofski fakulteti. Na čelu gledališča, torej Drame in Opere, je formalno še zmeraj bolehni Oton Župančič, dejansko pa prevzame delo upravnika kot vršilec dolžnosti nekdanji ravnatelj ljujbljanske Drame, med vojno upokojeni Pavel Golia. Igralce, člane SNG na osvobojenem ozemlju, porazdelijo jeseni med ljubljanski, mariborski in tržaški ansambel. Za osebne dohodke zaposlenih, v primerjavi z dotedanjimi precej višje, skrbi državna blagajna, materialne stroške pa krije gledališče z inkasom. Zaželeni sta postopno zmanjšanje števila premier – to naj omogoči skrbneje pripravljene in čim kvalitetnejše predstave – in povečanje števila ponovitev. Poudarek programske usmeritve je v dostopnosti »delovnemu človeku« in v uprizarjanju izvirne slovenske dramatike, zatem jugoslovanske in slovanske, potem svetovne klasike in nazadnje moderne drame; te prioritete sestavljavci repertoarjev v naslednjih sezonah precej natančno upoštevajo, vse do srede petdesetih let, ko postane kulturna politika prožnejša in je mogoče pogosteje uprizarjati dela iz sodobne svetovne, zlasti zahodne dramatike.

17. 10. Slovesno odprtje prve sezone po osvoboditvi s premiero »komedije v štirih dejanjih« Ivana Cankarja Za narodov blagor, r. Bojan Stupica; slavnostni nagovor ima minister za prosveto v novi Narodni vladi, Ferdo Kozak, za njim pozdravi ljubljanske kolege intendant HNK, skladatelj Ivo Tijardović, potem dobi besedo predstavnik Zveze mladine Slovenije Milan Pogačnik, ki »pozdravi otvoritev prve svobodne sezone našega gledališča«, tik pred predstavo pa pove svoj Prolog v verzih v. d. upravnika Pavel Golia.

24. 10. Premiera Molièrove »komedije v stihih« Šola za žene, r. Bojan Stupica; uprizoritev, ki kljub enakemu režijskemu konceptu, realiziranemu že maja 1942, zaradi drugačne zasedbe ni zgolj obnovitev, velja ne le za vrh sezone, temveč za enega dragocenih vzponov prvih povojnih let.

31. 10. Premiera »igre v treh dejanjih« Karla Čapka Mati, prva režija enega najbolj zaposlenih igralcev ljubljanske Drame, priljubljenega Slavka Jana, pozneje dolgoletnega ravnatelja Drame in profesorja režije na Akademiji za igralsko umetnost; Jan sicer še igra, a se čedalje bolj posveča režiji.

31. 10. V Uradnem listu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije izide uredba o ustanovitvi Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani, ki ima »značaj visoke šole« in »se vzdržuje iz državnega proračuna«. Njen prvi rektor je Filip Kumbatovič Kalan, njeni prostori pa v enem od stanovanj v Dukičevih blokih na Gajevi (zdaj Štefanovi) ulici v Ljubljani. Delovati začne marca 1946; 1949 se preseli v del nacionaliziranega frančiškanskega samostana na Nazorjevi 3. Njen prvi diplomant 1951 je igralec Stane Starešinič. 1963 se preimenuje v Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo; od 1975 je članica Univerze v Ljubljani.

1. 5. Za dramaturga Drame imenovan Bratko Kreft, na tem delovnem mestu ostane do 31. 8. 1955.

1. 8. Za ravnatelja Drame, potem ko je ministrstvo za prosveto razrešilo Bojana Stupico na njegovo željo, imenovan Matej Bor, dotlej na ministrstvu šef odseka za gledališko umetnost. Na tem mestu ostane do 31. 1. 1949.
Upravnik SNG Ljubljana Pavel Golia upokojen; za kratek čas ga nadomesti publicist in prevajalec Janko Liška, potem pa pisatelj Juš Kozak (sprva še kot upravnik obeh narodnih gledališč, ljubljanskega in mariborskega), na tem mestu ostane do 1955.

5. 2. Premiera krstne uprizoritve »igre iz sodobnega življenja v treh dejanjih« Mateja Bora Vrnitev Blažonovih, r. Jože Tiran; uprizoritev drame o vrnitvi dveh Blažonovih sinov, partizanov, v domačo tolminsko vas, kjer so ju imeli za padla, tako uničujoče napadeta partizanski komisar in pisec Matevž Hace s pamfletom v Slovenskem poročevalcu in vplivni politik in publicist Ivan Bratko z obširno analizo v Ljudski pravici, da je po petih ponovitvah umaknjena z repertoarja. Poglavitni očitek nekdanjemu partizanu Boru je, da je njegova slika partizanov potvorjena in da se ni dovolj poglobil v zgodovino NOB.

11. 11. Premiera »drame v petih dejanjih« Ivana Cankarja Hlapci, r. Slavko Jan, tokrat prvič brez cenzurnih črt in krajšav ter »do kraja zvesta Cankarjevi misli«, leta pozneje jo Vasja Predan označi za »paradigmo in vrh slovenskega odrskega realizma in tako imenovanega literarnega gledališča«; uprizoritev postane dogodek leta in sodi med vrhove tega obdobja, pri gledalcih ima lep odziv (109 ponovitev), čez nekaj sezon pa, obnovljena, prestane tudi soočenje z mednarodno publiko. Dodatna njena posebnost je, da igrajo tudi epizodne vloge in množico izkušeni igralci, ne pa statisti.

21. 11. Premierna projekcija prvega slovenskega zvočnega celovečernega filma Na svoji zemlji, posnetega po noveli Cirila Kosmača Očka Orel, pisatelj je tudi scenarist, r. France Štiglic; v filmu nastopijo ob naturščikih številni člani igralskega ansambla ljubljanske Drame, za katere je to prva tovrstna ustvarjalna izkušnja.

1. 2. Za ravnatelja Drame, potem ko se Matej Bor odloči, da se bo posvetil literarnemu delu, imenovan Slavko Jan. Na tem mestu ostane do 30. 6. 1952.

Februarja Razstava ob 30-letnici ljubljanske Drame v lastni stavbi.

1. 11. Mesto Ljubljana ustanovi novo poklicno gledališče, Mestno gledališče v Ljubljani; delati začne v zasilnih prostorih na Ambroževen trgu in na magistratu, spomladi 1951 ima prve predstave v Drami in Operi.